Prihod v Caracas

Zanimiv pripetljaj na letališču z njihovim border control. 

Po pregledu ročne prtljage in osebnem pregledu, sva pobrala še ruzake in odšla na border control, kjer pa so naju oba poslali na detaljni pregled prtljage. V glavi sem imel samo eno - adijo salame in vse ostalo kar sva prinesla za Metko in Staneta. film se je odvrtel izredno hitro ... nato pa .. Hugo povleče z ruzaka manjši nahrbtnik z fotocelicami za polnjenje telefona na sončno energijo ... vsi cariniki in carinice so se ukvarjali samo še s tem, se čudili kot picek glisti in jih najina ostala prtljaga sploh ni več zanimala - hvala bogu - salame so ostale z nama in jih ti kurci ne bojo čikal.

Metka, Stane in Kiko so naju pričakali na letališču. In seveda prvi pir ...

To da je letališče od centra Caracasa oddaljeno cca 80 km in se za to pot lahko porabi tudi po več ur nama je kmalu postalo jasno zakaj - kolone.

In prvi pogledi na Caracas in njihove barakarske naselbine - ni kej mojstri gradnje ...

Bolj ko smo se vozili po centru bolj nama je bilo jasno da je Caracas res nevarno mesto .. tudi zgodbe ki sta jih pripovedovala Metka in Stane so bile opominjajoče, da je treba biti previden. Ko smo se pripeljali pred hišo pa je 4 metre visoka ograja okrog in okrog dovolj zgovorna, da je zadeva resna. Soseska v kateri živijo pa je povrh vsega še varovana z varnostniki ... hudo.

Z Metko sva pripravila večerjo ker sem bil sestradan ... ne vem zakaj, ker na avionu je bilo sicer hrane  dovolj (le vina nama niso dal kur...e  francoske).

No pa nazdravje.

Pot do Benetk in do Caracasa

Ob 1ih zjutraj je zvonila ura ... Yianni vstat je treba ... spit kavo in pognat konje v galop proti letališču Marco Polo v Bentetke. Pot do Benetk je bila povsem običajna .. ker sva potovala sredi noči je bila cesta prazna.

Ko pa sva se približala Benetkam, pa naju je zaupanje v Garmina skoraj stalo zamude letala.

Če se sprašujete zakaj ... preračunavam preračunavam preračunavam ... baba ki navigira ni mela pojma kje je. Nato jo je Hugo utišal in izklopil, ter sva po filingu v zadnjem trenutku našla parking, kjer sva imela rezervacijo, tam je že čakal kombi, ki naju je peljal na letališče.  Check in -- border control in hop smo že na letalu za Pariz.

V Praiz sva prispela kot bi mignil. Tam sva šla na pir in sendvič nato pa sva se vkrcala na Boeing 777.

Dobrih 10 ur aviona naju je kar izmučilo in zadnje ure so bile že prav moreče. 

Se pa nama je kot se za slovenčke spodobi zgodilo to, kar pa francozom spoh ni v ponos, da nama je stevard ko nama je dostavil 3 ali 4 flaško vina rekel da je to sedaj zadnja. :( 

Skratka, midva sva bila žejna in sva žejo gasila z edino stvarjo ki je bila res dobra na avionu. (stevardese in stevardi niso bili nekaj).